Problem mislim, da ni v duhovnosti, ampak v materializmu, ko presežeš materializem se duhovnost pojavi sama od sebe. Največja napaka nekaterih pa se mi zdi, da je, ko želijo na silo postati poduhovljeni pa še niso razčistili z materializmom. Je pač tako, da se težko odpovemo rečem, ki jih v renici ne potrebujemo in smo prepričani, da vse kar rabimo dobimo v trgovskih centrih in je višek duhovnosti ogled kake oddaje na Discoveryju.
Se mi zdi, da je en tak korak proti temu ravno tradicionalni obred plemen severne amerike, imenovan Sweat lodge, kjer se za kaki dve uri odklopiš od materialnega sveta in se v vročini in temi ob pesmi potopiš v nek drugi svet, kjer lahko spoznaš ves nesmisel tega sveta, če pa že ne drugega pa vsaj nesmisel kakšnih svojih dejan. Ko obiščem tabor kjer poteka sweat lodge se mi zdi, kot, da sem prišel v drug svet in tistih nekaj dni je moje življenje čito nekaj drugega, doživiš občutek pripadnosti plemenu in naravi, ugotoviš, da je lahko življenje bolj polno in doživeto, da je pripoved iz ust v usta bolj zanimiva kot oddaja na televiziji.
Škoda je le, da vse to kmalu mine ko pospraviš šotor se vsedeš v avtomobil in se odpelješ po avtocesti nazaj med štiri stene za računalnik in pred televizor in ti tehnološka iluzija prekrije vse te občutke, vendar pa se vseeno lahko nasledjič spet vrneš tja.
To je nekako tako, kot je biološko pridelano jabolko bolj polnega okusa od industrijsko pridelanega, vendar naješ se pa od obeh in je na koncu vse skupaj samo stvar razmišljanja in prepričanja oz. iluzije.