Orlovo maščevanje
Legenda plemena Cherokee

Nekoč je lovec sredi noči v gorah zaslišal zvok kot, da je zunaj naval vetra, ko je šel preveriti je odkril orla, ki je ravno pristal na kolu za sušenje in začel trgati jelenji trup, ki je visel na njem..

Ne da bi pomislil na nevarnost, je ustrelil orla.Zjutraj je vzel jelena in odšel v mesto, kjer je povedal kaj je naredil in poglavar je poslal nekaj mož da so prinesli orla potem pa se je pripravil za Orlov ples. Možje so prinesli mrtvega orla in vse je bilo pripravljeno, da so lahko ponoči v mestni hiši začeli s plesom.

Okoli polnoči so zunaj zaslišali glasen vzklik in v krog je vstopil neznan bojevnik in začel pripovedovati o svojih junaštvih. Nihče ga ni poznal,toda vsi so mislili, da prihaja iz enega od oddaljenih Cheokeeških mest .

Pripovedoval je kako je ubil moža, na koncu zgodbe pa je zahral kot konj, Hi! To je vse zbrane prstrašilo in en od sedmih mož se je tresoč zgrudil mrtev na tla. Nato je pel še o drugem dejanju in na koncu je usekal še z enim glasnim krikom. In naslednji je tresoče padel in ljudje so bili tako polni strahu, da se niso mogli premakniti iz svojih mest..

In tako je nadaljeval in ob vsaki prekinitvi je končal z groznim krikom dokler ni zadnji od sedmih plesalcev padel mrtev, ko se je to zgodil je tujec odšel nazaj v noč. Dolgo časa kasneje so zvedeli od ubijalca orlov, da je bil to brat orla ki ga ubil lovec.

O Kojotu in Oblaku
Legenda plemena Achomawi

Kojot in Oblak sta tekmovala kdo je hitrejši. Oblak je zastavil nevihto, Kojot pa čisto vodo. Začela sta daleč na jugu in za kratek čas je vodil Kojot. Potem pa je Oblak naredil, da je začelo pred Kojotom rasti vse vrste sadja;Kojot je pogledal nazaj in videl, da je Oblak daleč zadaj, ustavil se je in jedel. Tako ga je Oblak dohitel in zmagal. Zato imamo v zimskem času navihte.

Zgodba o stvarjenju in o tem zakaj so sanje pomembne
Legenda plemena Abenaki

Veliki Duh je v času, ki ga ne poznamo, pogledal in ni videl ničesar. Nobenih barv, nobene lepote. Čas je bil tih in temen. Vladala je tišina.Ničesar ni bilo videti ali čutiti. Veliki Duh se je odločil, da bo napolnil to praznino z lučjo in življenjem.

Z veliko močjo je ukazal iskro stvarjenja. Ukazal je Tôlbi, Veliki Želvi naj pride iz vode in postane kopno.Na želvinem hrbtu je Veliki Duh oblikoval gore in doline. Na modro nebo je postavil bele oblake. Z narejenim je bil zadovoljen. Rekel je, “Sedaj je vse pripravljeno.Ta prostor bom napolnil življenja.”Tuhtal je in tuhtal, kakšna naj bi bila bitja.

Kje bi živela? Kaj bi počela? Kakšen naj bo njihov smisel? Želel je imeti popoln načrt. Tuhtal je tako močno, da je na koncu utrujen zaspal.

Njegov spanec je bil poln sanj o njegovem stvarjenju. V sanjah je videl čudne stvari. Videl je živali, ki so se plazile po štirih nogah, nekatere po dveh. Nekatera bitja so letela na s krilih, druga so plavala s plavutmi. Tam so bile rastline vseh barv, prekrivala so vsa tla. Naokrog so brečale žuželke, psi so lajali, ptice so prepevale, in ljudje so klicali drug drugega. Izgledalo je kot, da ni nič na svojem mestu. Veliki duh je mislil, da ima slabe sanje.Pomislil je, da nič ne more bi tako neurejeno, tako nepopolno.

Ko se je Veliki Duh prebudil, je zagledal bobra kako grizlja vejo. Spoznal je, da je svet iz njegovih sanj postal njegovo stvarjenje. Vse o čemer je sanjal je postalo resnično. Ko je zagledal bobra kako si izdeluje dom in nasip za jezerce, kjer se bo lahko njegovo družina varno kopala, je vedel, da ima vse svoje mesto in smisel v času, ki prihaja.

Tako se pripoveduje med našimi ljudmi iz generacije v generacijo.O svojih sanjah se nikoli ne smemo spraševati. Sanje so naše stvarjenje.

Kol, ki podpira nebo
Legenda prvotnih prebivalcev Amerike – pleme neznano

Pred davnimi časi je živel poglavar po imenu Wakiash (ime je dobil po reki Wakiash, ker je bil vedno radodaren in bogat z darili, tako kot je reka polna rib), ki je bil vedno žalosten, ker ni imel totema, in brez totemskega kola ni mogel nikoli prirediti plesa. Vedno ga je bilo sram, ker se od poglavarjev vedno pričakuje, da za ljudstvo pripravljajo velike plese. Nekega dne je Wakiash odšel v gore in se postil, da bi odkril navodila. Po štirih dneh je padel v globok spanec. Ko na njega pade Žaba, Wakiash se zbudi. “Pridi!” vzklikne Žaba. “Na Krokarjevem hrbtu bova letela okoli sveta.”

Krokar je nosil poglavarja in Žabo po vsem svetu. Četrti dan so preleteli hišo pred katero je stal lep totemski kol; iz hiše se je slišal smeh in petje. Krokar se je ustavil in ju odložil pred hišna vrata. “Hitro,” reče Žaba, “skrij se z mano in ko se bo ples začel skoči notri.”

V hiši je bilo veliko živali, vendar niso začele s plesom, ker so čutile prisotnost vsiljivca. Ven so poslale miš, da preveri kdo je tam. Miška je našla Wakiash-a in Žabo, vendar je Wakiash prepričal miš , da ju naj ne odžene stran;dal ji je košček kozje masti kot znak prijateljstva. Miš se mu je zahvalila in vprašala, “zakaj si prišel sem?”

“Rad bi se naučil plesati in rad bi imel lep totem,” ji je odgovoril poglavar. Tako je miš peljala Wakiash-a in Žabo v hišo, ter obljubila poglavarju, da ga bo naučila kar želi. Wakiash je potrpežljivo gledal in poslušal kar so ga učile živali in posnemal gibe, ki so jih v plesu vsaka drugače izvajale. Končno je nekega dne Wakiash-u zamaskirani poglavar živali povedal, da je pripravljen, da je prejel dovolj znanja, da se vrne domov in da naj s seboj vzame sveženj čarovnij (medicine).

Krokar je odnesel Wakiash-a, Žabo in sveženj čarovnij nazaj v gore. Wakiash se je zbudil iz globokega spanja vzel sveženj čarovnij s seboj in odšel domov . Naslednje jutro je sveženj čarovnij izginil, vendar pa je na njegovem mestu stal čudovit totemski kol z vsemi živalmi, ki so bile narisane na Wakiashjevi hiši: Kit, Medved, Krokar, in tudi manjše živali. Da bi proslavil ta veseli dogodek, je Wakiash priredil ples — najboljši ples kar ga je kdo kdaj pomnil.

Naslednji dan po plesu, je totemski kol izginil, vendar Wakiash je sedaj vedel kaj potrebuje, da postavi novega. Usmeril je misli na vse kar se je v sanjah naučil od živali , spoznal je, da mu je žaba pokazalala kako pomembno je spoštovati živali , ki so ščitile že njegove prednike. Wakiash je oblikoval dolg nov totemski kol, ki je bil še bolj večilčastem kot prejšni. Imenoval ga je Kulakuyuwish — kol ki podpira nebo.